Kako nastane naš notranji glas

Kako nastane naš notranji glas?

BESEDE, IZREČENE V JEZI DANES, LAHKO JUTRI POSTANEJO NOTRANJI GLAS VAŠEGA OTROKA

Mnogi starši se (še) ne zavedajo, kako močno lahko pogosto vpitje vpliva na otrokovo samopodobo. Vpitje otroka ne prizadene le v trenutku, temveč lahko sčasoma postane glas, ki ga otrok sliši v svoji glavi, ko naredi napako, doživi neuspeh ali se počuti drugačnega od drugih. To pa je pravzaprav najbolj škodljiv del tega početja. Enkratno vpitje ali vpitje sem in tja – je – priznajmo ali ne – človeško, dolgotrajno vpitje pa je tisto, ki ima dolgotrajne posledice.

Namesto da bi kasneje v življenju otrok rekel: »Naredil sem napako, vendar sem še vedno vreden in sposoben,« lahko začne verjeti: »Jaz sem problem.« Takšno prepričanje lahko postopoma zmanjšuje njegovo samozavest in občutek lastne vrednosti.

Pomembno pa je razumeti, da vpitje ne pomeni, da ste slaba mama ali oče. Pogosto gre pri vpitju namreč za odziv na stres, utrujenost ali vzorce, ki smo jih sami prevzeli v otroštvu. Ko smo preobremenjeni, lahko reagiramo, še preden imamo priložnost premisliti o svojih besedah.

Kljub temu lahko ponavljajoče se vpitje otroka nauči, da bližino povezuje s strahom, popravljanje napak s sramom, ljubezen pa z občutkom, da mora biti nenehno na preži in paziti, da ne naredi česa narobe.

TO NI ZGODBA O KRIVDI, TEMVEČ O ZAVEDANJU. KO PREPOZNAMO, DA JE VPITJE NAUČEN VZOREC IN NE DEL NAŠE OSEBNOSTI, GA LAHKO ZAČNEMO SPREMINJATI. Lahko se naučimo umiriti svoje odzive, se ustaviti pred reakcijo in po težkih trenutkih obnoviti stik z otrokom.

Vsak starš kdaj izgubi potrpljenje. Najpomembnejše pa je, da se zavedamo moči svojih besed. Naš glas ni le del otrokovega otroštva – pogosto postane del njegovega notranjega dialoga za vse življenje.

Poskrbimo, da bo naš glas za otroka, ki bo enkrat odrasel, vir varnosti, podpore in sprejetosti, ne pa njegov najstrožji notranji kritik.

Comments are closed.