Je pika nogavička bila deležna permisivne vzgoje

Je Pika Nogavička bila deležna permisivne vzgoje?

Najprej – kaj sploh je permisivna vzgoja?

To je vzgojni slog, pri katerem starši otroku:

  • ne postavljajo jasnih pravil,
  • ne uveljavljajo discipline,
  • dajejo veliko svobode in avtonomije,
  • pogosto delujejo kot prijatelji, ne kot avtoriteta.

Kaj pa Pika Nogavička? Poglejmo njene ključne značilnosti.

1. Živi sama v Vili Čira-Čara – brez staršev, družbo ji delata opica Ficko in konj. Nima nobene zunanje avtoritete – torej nobenega odraslega, ki bi ji postavljal meje.

2. Obnaša se svobodno in dokaj nenavadno. Dela, kar hoče in kadar hoče. Se ne podreja avtoritetam (učiteljici, policistoma…). Njeno vedenje je pogosto kaotično, a kljub vsemu dobrohotno.

3. Ni kaznovana ali nadzorovana, nihče je ne usmerja. Nihče je ne sili v šolo oziroma k temu, da bi živela običajno življenje. Ko se pojavijo poskusi, da bi jo »spravili v red«, jih sprejme z uporniško, a hudomušno držo.

Da, lahko rečemo, da je bila Pika deležna permisivne vzgoje – ali še bolje rečeno, sploh je ni bila deležna v klasičnem pomenu. Ker je živela brez staršev in pravil, je razvila svoj lasten, svoboden način življenja. Po standardih psihologije pa bi bila njena »samovzgoja« izjemno permisivna.

S KAKŠNIMI IZZIVI SE ZARADI PERMISIVNE VZGOJE PRI SVOJEM DELU SREČUJEJO VZGOJITELJI TER UČITELJI?

Učitelji in vzgojitelji se v primerih permisivne vzgoje pogosto soočajo z zahtevnimi situacijami, saj otroci, ki prihajajo iz takšnega okolja, niso navajeni struktur, meja in avtoritet, kar lahko vpliva na njihovo vedenje v skupini ali razredu.

Učitelji ter vzgojitelji se tako pri svojem delu srečujejo s/z :

  • pomanjkanjem spoštovanja do avtoritete (permisivno vzgajani otroci namreč pogosto ne priznavajo vloge učitelja ali vzgojitelja kot vodje, se ne zmenijo za pravila ali jih pogosto izzivajo, imajo težave z upoštevanjem navodil);
  • težavami pri samodisciplini (ker doma niso navajeni postavljenih meja, imajo lahko težave pri organizaciji časa, dokončevanju nalog, čakanju na vrsto, obvladovanju čustev …);
  • povečano potrebo po pozornosti (takšni otroci so običajno navajeni, da so v središču pozornosti doma, kar pričakujejo tudi v vrtcu oziroma šoli, zato pogosto prekinjajo, tekmujejo za pozornost, se težko vključijo v skupinsko dinamiko);
  • nizko frustracijsko toleranco (ko naletijo na ovire ali ne dobijo takoj tistega, kar želijo, hitro obupajo, lahko pride do izpadov jeze (t. i. tantrumov), se težko soočajo s kritiko ali neuspehom);
  • socialnimi težavami (takšni otroci težje sklepajo kompromise, hočejo vedno imeti prav ali prevladovati).

KAKO SE UČITELJI IN VZGOJITELJI PA TUDI STARŠI, KI UVIDIJO SENČNO STRAN PERMISIVNE VZGOJE, LAHKO SOOČAJO S TEM?

  1. Doslednost in jasna pravila so ključ do pozitivnih sprememb! Permisivno vzgajani otroci pogosto prvič res izkusijo strukturo v šoli ali vrtcu, zato je pomembno, da so pravila jasna in stalna.
  2. Postopno učenje sprejemanje in razumevanje meja ter odgovornosti – seveda ne z grožnjami, temveč z vodenjem in z dobrim zgledom.
  3. Pomembna je tudi podpora pri razvoju čustvene inteligence. Učenje, kako prepoznati in regulirati čustva.

Comments are closed.