Otroci so pogosto prikrajšani za vsakdanje neprijetne izkušnje

Otroci so pogosto prikrajšani za vsakdanje neprijetne izkušnje

V sodobnem starševstvu pogosto prevladuje ideja, da moramo otroka zaščititi pred vsako (najmanjšo) neprijetnostjo. Takoj na primer pogosto zamenjamo mokro plenico (ki je že tako ali tako skoraj suha, saj redko kdo še uporabla pralne, ki »nudijo« (po)poln občutek mokrote), ponudimo hrano ob prvem znaku nemira, pogosto preprečimo stik z dežjem, mrazom ali umazanijo, ponudimo telefon ob prvih znakih dolgočasja … Vendar razvojna psihologija kaže, da so prav varne, obvladljive neprijetne izkušnje ključne za razvoj sposobnosti zaznavanja notranjih telesnih stanj ter samoregulacije.

Otrok se namreč ne rodi že z jasnim razumevanjem svojih telesnih signalov. To mora še zgraditi, tega se mora postopoma naučiti.  Lakota, mokrota, mraz ali utrujenost so sprva le nekakšni zmedeni občutki nelagodja. S ponavljajočo izkušnjo in odzivom skrbnika začne otrok postopno povezovati svoje telesne občutke, svoje čustveno stanje, svoje potrebe …

Če vse te vsakdanje neprijetnosti vedno prehitro odstranimo, še preden jih otrok sploh lahko dobro zazna in jih lahko vsaj za trenutek poveže s svojim doživljanjem, mu zmanjšamo priložnost za učenje teh povezav.

Seveda pa to ne pomeni zanemarjanja ali puščanja otroka v stiski. Govorimo o kratkih, varnih in razvojno primernih izkušnjah nelagodja – o trenutku lakote pred obrokom, o občutku mokrih hlač pred preoblačenjem, o dežju na koži, o umazanih rokah z blatom po igri v gozdu itd.

Takšne izkušnje namreč:

  • krepijo otrokovo telesno zavedanje,
  • podpirajo razvoj otrokovih izvršilnih funkcij,
  • učijo otroka razlikovati med nelagodjem in ogroženostjo,
  • gradijo otrokovo toleranco na frustracijo,
  • spodbujajo otrokov notranji občutek kompetentnosti.

Otrok, ki sme v varnem odnosu doživeti tudi manj prijetne občutke, razvija odpornost, pa tudi odgovornost (najprej do sebe). Pri tem ne gre za to, da bi ga utrjevali s strogostjo, temveč za to, da mu dovolimo, da njegovo telo postane vir informacij – ne pa nekaj, kar odrasli stalno preglasimo.

Vloga odraslega ni, da odstrani vsak kamen s poti. Temveč da je ob otroku, ko ga le-ta prestopi.

Comments are closed.